Beli Laboratorijski diamanti
Lastnosti
- Barva: bela (brezbarvna); na voljo tudi v barvnih različicah (rožnata, rumena, modra, zelena)
- Kemijska formula: C (čisti ogljik, kristaliziran v kubični strukturi)
- Trdota: 10 (Mohsova lestvica)
- Lomni količnik: 2,42
- Rojstni kamen: april
- Postopka izdelave: CVD (kemični nanos iz parne faze) in HPHT (visok pritisk, visoka temperatura)
Kaj so laboratorijski diamanti?
Laboratorijski diamanti so pravi diamanti. Imajo enake fizikalne, kemične in optične lastnosti kot naravni diamanti. Edina razlika je njihov izvor.
Naravni diamant nastane globoko v Zemljini notranjosti skozi milijone let v okolju izjemne vročine in pritiska. Laboratorijski diamant nastane v nadzorovanem laboratorijskem okolju v nekaj tednih. Končni izdelek je enak. Tudi usposobljeni gemologi ju brez posebne opreme ne morejo ločiti.
Laboratorijski diamanti niso imitacije. Ni jih za zamenjevati s kubičnim cirkonijem, moissanitom ali drugimi nadomestki. Ti kamni imajo popolnoma drugačno kemijsko sestavo. Laboratorijski diamanti so iz čistega ogljika, razporejenega v enaki kristalni strukturi kot naravni diamanti.
Kratka zgodovina
Ideja o ustvarjanju diamantov v laboratoriju sega v 18. stoletje. Leta 1772 je Antoine Lavoisier odkril, da so diamanti sestavljeni iz čistega ogljika. To je sprožilo desetletja eksperimentiranja.
Prvi potrjeni laboratorijski diamant je leta 1954 izdelal General Electric z uporabo visokotlačne stiskalnice. Ti zgodnji diamanti so bili majhni in primerni le za industrijske namene — rezanje, brušenje in poliranje.
Laboratorijski diamanti gemološke kakovosti so postali komercialno dostopni v 2010-ih letih. Do leta 2017 je povpraševanje dovolj naraslo, da je pritegnilo splošno pozornost. Danes predstavljajo pomemben in rastoč delež diamantnega trga.
Kako nastanejo laboratorijski diamanti?
Za proizvodnjo laboratorijskih diamantov se uporabljata dva postopka: CVD in HPHT. Oba se začneta z majhnim diamantnim jedrom — tanko rezino obstoječega diamanta.
CVD (kemični nanos iz parne faze)
Diamantno jedro se namesti v zaprto komoro, napolnjeno s plinom, bogatim z ogljikom, običajno metanom. Komora se segreje na temperature med 2.000 in 2.500 °C. Pri teh temperaturah se ogljikovi atomi ločijo od plina in se nalagajo na kristal. Plast za plastjo raste diamant.
Postopek traja od 2 do 6 tednov, odvisno od želene velikosti. CVD diamanti imajo običajno manj kovinskih vključkov in dosegajo višje stopnje čistosti. Večina CVD diamantov spada v tip IIA, kar pomeni, da ne vsebujejo merljivega dušika.
HPHT (visok pritisk, visoka temperatura)
Ta metoda posnema naravne pogoje globoko v Zemljini notranjosti. Diamantno jedro se namesti v rastno celico z virom ogljika (grafit) in kovinskim katalizatorjem. Nato se izpostavi pritiskom od 5 do 6 GPa, približno 50.000 do 70.000-krat višjim od atmosferskega, ter temperaturam med 1.300 in 1.600 °C.
Pod temi pogoji se ogljik raztopi in kristalizira okrog jedra. HPHT postopek traja od 1 do 4 tedne. Ta metoda je primerna za proizvodnjo večjih kamnov in barvnih diamantov.
Oba postopka proizvajata prave diamante, ki so fizikalno in kemično enaki naravnim diamantom.
Štirje C-ji: ocenjevanje kakovosti
Laboratorijske diamante ocenjujejo po enakih merilih kot naravne: brus, barva, čistost in karatna teža.
Barva
Pri belih (brezbarvnih) diamantih manj barve pomeni višjo kakovost. Gemologi ocenjujejo barvo na lestvici od D (brezbarvni) do Z (opazen rumen ali rjav odtenek). Diamanti z oceno od D do F so brezbarvni. Od G do J so skoraj brezbarvni in ponujajo dobro razmerje med kakovostjo in ceno.
Pri barvnih laboratorijskih diamantih (rožnati, rumeni, modri) velja obratno. Močnejša in bolj nasičena barva je bolj zaželena.
Čistost
Vsi diamanti vsebujejo nepopolnosti, imenovane vključki. Manj vključkov pomeni boljšo čistost.
Lestvica čistosti sega od FL (brezhiben) do I (vključki vidni s prostim očesom). Najpogostejše stopnje v nakitu so VVS (zelo zelo rahli vključki), VS (zelo rahli vključki) in SI (rahli vključki).
Brus
Brus se ne nanaša na obliko diamanta. Opisuje, kako dobro kamen sodeluje s svetlobo. Dobro brušen diamant odbija svetlobo v notranjosti in jo razprši skozi vrh, kar ustvari sijaj. Kakovost brusa je odvisna od proporcev, simetrije in polirnosti.
Karatna teža
Karat meri težo diamanta. En karat je enak okvirno 0,2 grama. Okrajšava je CT — na primer 1,00 CT ali 0,50 CT.
Cena ne narašča linearno s karatno težo. Diamant z 2 karatoma stane več kot dvakrat toliko kot diamant z 1 karatom enake kakovosti, ker so večji kamni redkejši.
Laboratorijski diamanti ponujajo občutne prihranke. Pri primerljivi kakovosti je laboratorijski diamant lahko od 50 do 90 % cenejši od naravnega, odvisno od velikosti. Razlika v ceni se povečuje pri višjih karatnih težah.
Trajnost in etika
Laboratorijski diamanti imajo manjši okoljski odtis kot naravni diamanti. Ker ni potrebe po obsežnem rudarjenju to pomeni manj posegov v ekosisteme, manjšo porabo vode ter manj odpadkov.
Raziskave ocenjujejo, da bi zamenjava naravnih diamantov z laboratorijskimi lahko zmanjšala letne emisije toplogrednih plinov in mineralnih odpadkov na svetovni ravni.
Vendar slika ni povsem enostavna. Več kot 70 % laboratorijskih diamantov se trenutno proizvaja na Kitajskem in v Indiji, kjer so električna omrežja močno odvisna od fosilnih goriv. Postopek rasti zahteva znaten vnos energije. Nekateri proizvajalci uporabljajo obnovljive vire energije, a to še ni industrijski standard.
Certifikacija
Laboratorijske diamante certificirajo isti gemološki laboratoriji, ki ocenjujejo naravne diamante. Najbolj priznana sta GIA (Gemološki inštitut Amerike) in IGI (Mednarodni gemološki inštitut).
Certifikat potrdi štiri C-je diamanta ter njegov izvor (laboratorijski ali naravni).
Nega in čiščenje
Diamanti so najtrši naravni material z oceno 10 na Mohsovi lestvici. So zelo odporni proti praskam. Kljub temu se lahko odkrušijo ob udarcu pod neprimernim kotom. Na njih se lahko nabirajo umazanija in olja, ki zmanjšajo sijaj.
Nakit položite v skledo z mlačno vodo in kapljico blagega mila. Z mehko zobno ščetko nežno oščetkajte kamen in okov. Sperite in osušite z mehko krpo.
Diamantni nakit shranjujte ločeno od drugih kosov nakita. Diamanti lahko opraskajo mehkejše dragulje in kovine.